renton.si
27 knjig, ki so spremenile svet - Renton
Ljudje si zapisujemo stvari že od antičnega Egipta in v svoji zgodovini je človeštvo napisalo vsaj 130 milijonov knjig (do leta 2010). Če bi človek prebral knjigo na dan, bi za ves človeški opus potreboval več kot 356 tisoč let. A ker nimamo toliko časa, si poglejmo le tiste knjige, ki so resnično spremenile svet. Platon: Država Filozofija je menda le opomba k Platonu in težko bi seznam najbolj vplivnih knjig začeli brez slavnega Grka in njegovega (verjetno izmišljenega) učitelja Sokrata. Država (Politeia, 380 pr.n.št.) je njegova najbolj znana knjiga, v njej pa se Sokrat z mnogimi sogovorniki ubada s pomenom pravice in se sprašuje, kaj človeka bolj osrečuje: pravičnost ali krivičnost. Sprašujejo se o naravi obstoječih političnih ureditvah in z njimi primerjajo hipotetične mestne države. Sklenejo, da bi bila najboljša država tista, ki ji vlada kralj-filozof. Mimogrede se pogovorijo še o teoriji oblik in nesmrtnosti duše. O temah iz knjige so razpravljali skoraj vsi misleci, ki so prišli za Platonom in upravičeno velja za najvplivnejšo filozofsko/politično delo. Evklid: Elementi V tretjem stoletju pr.n.š. je Evklid napisal razpravo o matematiki in geometriji z naslovom Elementi (Stoicheia, 300 pr.n.št.),v katerih je postavil nesmrtne definicije in aksiome ter dokaze, ki veljajo še danes. Evklid je v matematiki mojstrsko uporabil logiko in vplival na vse genije, ki so prišli za njim: Kopernik, Kepler, Galilej in Newton. Mnogi vidijo v evklidski geometriji minimalistično lepoto in vpogled v sistem popolnosti in gotovosti. Abraham Lincoln naj bi knjigo vedno imel med prtljago, Einstein pa jo je razglasil za malo sveto knjigo geometrije. Evklidska matematika se že dve tisočletji uporablja v učbenikih, logični pristop z doslednim dokazovanjem pa je delo postavil za temelj matematike. Delo je bilo eno prvih knjig, ki so jih natisnili (1482 v Benetkah), v številu ponatisov pa jo prekaša le še Sveto pismo. Plinij Starejši: Historia Naturalis Plinij Starejši je okrog leta 77 napisal Naravoslovje (Historia naturalis), ki je sestavljena iz 37 knjig, ki pokrivajo astronomijo, matematiko, geografijo, etnografijo, antropologijo, fiziologijo, zoologijo, botaniko, agrikulturo, hortikulturo, farmakologijo, mineralogijo, kiparstvo, slikarstvo in drage kamne. Gre za največje posamično literarno delo, ki je preživelo od rimskega imperija do današnjega dne in pokriva vse, kar so znali ljudje iz antike. Kot rečeno je knjiga izšla nekje med letom 77 in 79, torej med časom, ko je bil Plinij star 77 let in izbruhom Vezuva, ki ga je pokopal. Zakaj je knjiga tako pomembna? Bila je model za enciklopedije in akademska dela, saj citira izvirne avtorje in ima kazalo; poleg tega se ubada z raznolikimi stvarmi in je glede na širok spekter zelo podobna sodobnim enciklopedijam, četudi ne po strukturi. Klavdij Ptolemaj: Almagest Klavdij Ptolemaj je v 2. stoletju napisal Almagest, oziroma Veliko matematično zbirko, v kateri je zajel vse znanje astronomije svojega časa in predstavil geocentrični sistem, ki je veljal naslednjih 1200 let, vse do Kopernika. V trinajstih knjigah je zbral znanje tistega časa, vključno z Aristotelovo kozmologijo, gibanje Sonca in Lune, premikanje zvezd in dodal popis 1022 zvezd, ki jih je opisal z njihovim položajem v konstelacijah. Ptolemaj je sklenil, da je Zemlja gotovo okrogla, da je v središču (okroglega) vesolja in da se ne premika. Mimogrede, Ptolemaj je tudi avtor knjige Geographia, v kateri je opisal in orisal svet takratnega časa kolikor ga je poznal, zemljevidi in njegova metodologija pa so bili še stoletja v uporabi. Današnja kartografija je neposreden potomec njegove. Zanimivost: zaradi napačne velikosti Azije, ki jo je navedel v delu, je Krištof Kolumb stoletja kasneje ubral napačno smer in namesto obale vzhodne Azije odkril Kubo. Biblija Biblija (gr. “knjige”) je eno najpomembnejših del v zgodovini človeštva, saj jo več kot dve milijardi ljudi časti kot sveto knjigo. A obenem je pomembna predvsem zaradi jezika, saj ga je obogatila s številnimi metaforami in pregovori. Stara in nova zaveza naj bi se pisali nekje od četrtega tisočletja pr.n.št. do konca prvega stoletja n.št. Prodalo naj bi se več kot pet milijard izvodov in velja za najbolje prodajano delo. Knjigo, ki je v bistvu zbirka del, je napisalo več avtorjev (kralji, pastirji, duhovniki, kmetje, pesniki, pisci in ribiči) in kaj spada pod kanon, je odvisno od tradicije in denominacije. Celotna Biblija je bila prevedena v 532 jezikov. V slovenščino jo je v celoti prvi prevedel protestant Jurij Dalmatin (1584), dve stoletji kasneje pa je Jurij Japelj poskrbel še za katoliški prevod. Standardni prevod je Slovenija dobila leta 1996. Prvi delni prevod v slovenščino je nastal izpod peresa Primoža Trubarja (1555-1582), njegov Katekizem pa je prva tiskana knjiga v slovenščini. 80% verujočih Američanov menda Biblijo razume kot dobesedno božjo besedo, v knjigi pa je ogromno prepovedanih stvari (upoštevanje je selektivno). 400 let nazaj je Biblija na nek način ljudi reševala pred vislicami. Nekdo je preštel, da je Bog v Svetem pismu ubil 25 milijonov ljudi, Satan pa 60. Izvirnik Svetega pisma ne obstaja. Niccolò Machiavelli: Vladar Leta 1513 je italijanski diplomat, politik, zgodovinar in filozof Niccolò Machiavelli izdal kontroverzno knjigo Vladar (Il Principe). Gre za neke vrste učbenik za bodoče (ali nove) kralje in velja za eno izmed prvih del sodobne filozofije oziroma politične filozofije. Iz nje se je razvila generacija filozofske misli, ki so jo zastopali Francis Bacon, John Milton, Spinoza, Rousseau, Hume in Adam Smith. Napisana ni bila v latinščini, ampak v pogovorni italijanščini, vladarjem pa je povedala, da je resnica veliko bolj pomembna kot katerikoli abstraktni ideal. To je šlo seveda v nos vladajoči Cerkvi, zato knjiga ni videla tiskane verzije vse do leta 1532, pet let po Machiavellijevi smrti, ko je medičejski papež Klement VII izrecno dovolil tisk. Knjiga vzame politiko iz domene morale in jo obravnava kot znanost. Zaradi nje ima beseda “politik” negativno konotacijo, “makiavelističen” pa je zmerljivka. Knjigo je oboževala večina ustanovnih očetov Združenih držav Amerike, bral in komentiral jo je Napoleon, Mussolini je napisal esej o njej, študiral jo je tudi Stalin, ameriški mafijci pa so jo pogosto častili kot “mafijsko Sveto pismo”. Prvi slovenski prevod smo dobili leta 1920. Nikolaj Kopernik: O kroženju nebesnih teles Kljub Ptolemajevi prevladujoči teoriji, da je Zemlja središče vesolja, je 310 let pr.n.št. Aristarh predlagal, da je središče pravzaprav Sonce. Dobrih 1800 let kasneje je do enakega dognanja prišel poljski matematik in astronom Nikolaj Kopernik, menda samostojno. Leta 1514 je Nikolaj svojim prijateljem pokazal rokopis z naslovom O kroženju nebesnih teles (De revolutionibus orbium coelestium) in kljub temu, da so ga vsi pozivali, naj delo objavi, tega ni storil tri desetletja, saj se je bal izobčenja. Kopernik je sklenil, da nebesna telesa nimajo enega središča, še manj pa je Zemlja njihovo središče; dan in noč pa sta posledica vrtenja in kroženja Zemlje in ne Sonca. Kopernikov heliocentrizem se je prijemal počasi, a velika imena kot so bili Giordano Bruno, Galilei in Kepler, so idejo vzeli za svojo. Knjiga je bila med letoma 1616 in 1758 na cerkvenem seznamu prepovedanih knjig, zanikanje geocentrizma pa je združilo pisce in mislece vseh denominacij, ki so koncept povsem raztrgali. Primož Trubar: Katekizem Primož Trubar, protestantski duhovnik in prevajalec iz Rašice gotovo ne potrebuje posebne predstavitve. V slovensko zgodovino se je ponosno zapisal kot avtor prve tiskane slovenske knjige, ki jo je naslovil Katekizem, izšla pa je leta 1550. Pod psevdonimom Philopatridus Illyricus (ilirski domoljub) je na 260 straneh prvič v zgodovini svoje rojake imenoval Slovenci, Slovencem pa dal knjižni jezik. Knjigo je natisnil Peter Frentz v nemškem mestecu Schwäbisch Hall blizu Stuttgarta. Ob tej knjigi seveda ne gre pozabiti na Abecedarij, ki ga je Trubar natisnil istega leta. Francis Bacon: Novum Organum Leta 1620 se je rodila nova vrsta znanosti, ko je Francis Bacon s knjigo Novum Organum Scientiarum (“novo orodje znanosti”) obrnil svet logike in silogizmov. Bacon je verjel, da bistvo odkrijemo s pomočjo induktivnega sklepanja. S tem je Bacon postavil temelj sodobne znanstvene metode, ki prisega predvsem na dokazovanje s preizkusi. S tem se je postavil proti uveljavljeni aristotelski metodi, ki se je v iskanju resnice in razlag zelo rada obračala k metafiziki. Kot rečeno je bila knjiga prvič izdana 1620 – v latinskem jeziku. Galileo Galilei: Dvogovor 27 let kasneje je Galilei napisal Dvogovor o dveh glavnih svetovnih sestavih, (Dialogo sopra i due massimi sistemi del mondo, 1632) v kateri se pogovarjata Ptolemaj in Kopernik. Galilei v svojem platonskem dialogu zagovarja kopernikanski nazor in se posmehuje konservativcem in nevednežem, ki so skoraj trideset let po izidu Kopernikove knjige še vedno verjeli, da je Zemlja središče vesolja. Ko je končal rokopis, ga je Moral Galileo oddati Inkviziciji, ki ga je odobrila le pod pogojem, da izbriše omembo plimovanja, ki je dokazovalo njegovo teorijo. Medtem ko je italijanski astronom in fizik delo predstavljal kot primerjavo geocentrizma in heliocentrizma, je jasno, da sam navija za slednjega. Heliocentrizem, zanimivo, po Kopernikovi smrti ni bil pretirano kontroverzen, a ko je Inkvizicija prebrala Galileia, so sklenili, da hoče s svojimi podporniki napisati novo razlago Svetega pisma. Cerkev ga je nato prisilila, da je zanikal vse, on pa je po sojenju bojda izjavil “Eppur si muove”. Knjiga je bila do leta 1828 prepovedana, Cerkev pa je takrat prepovedala tudi vsako prihodnjo knjigo. Galilejeva obsodba je bila z vatikanske strani uradno označena za nepravično šele leta 1992. René Descartes: Razprava o metodi Francoski filozof in matematik René Descartes je v svojem življenju napisal številne pomembne stvari, a najpomembnejša knjiga je gotovo Razprava o metodi (Discours de la Méthode, 1637), v kateri je skoval nesmrtno izjavo “Je pense, donc je suis.” Knjiga je ena najvplivnejših del sodobne filozofije in izredno pomembna za razvoj naravoslovja. Descartes se je namreč resno lotil skepticizma in razpravo začel z dvomom v čisto vse okrog njega, da bi lahko na svet pogledal s svežimi očmi, brez vnaprejšnjih mnenj in sodb. Sklenil je, da obstajajo le tri stvari, o katerih ne moremo dvomiti: naš lasten obstoj, saj brez nečesa, kar bi lahko dvomilo, tudi dvom ne more obstajati (Mislim, torej sem); obstoj razuma, saj dvom temelji na razumu; ter obstoj boga, ki nam zagotavlja, da razum ne zatava. Poleg tega, da je Descartes sistematični dvom postavil za temelj znanstvenega raziskovanja, je ponudil nekaj tudi “nasprotni strani” in teologom podaril ontološki dokaz za obstoj boga. Thomas Hobbes: Leviatan Thomas Hobbes je v 17. stoletju, natančneje leta 1651, spisal politični esej Leviatan, v katerem absolutistično državo razloži kot družbeni dogovor, s katerim posamezniki monopol nasilja prenesejo na državo. Hobbes je bil med državljansko vojno zgrožen, kako si moralo prilašča vsak in si na podlagi svoje verzije morale drzne ubijati. Da bi se človek torej izvlekel iz kaotičnega naravnega stanja, kjer vladata vojna in nasilje vseh proti vsem, mora s pomočjo družbenega dogovora ustanoviti močno in absolutistično vlado. Leviatan, ki je ime dobil od morske pošasti iz Stare zaveze, velja za eno prvih in najbolj vplivnih primerov teorije o družbeni pogodbi in je poleg Machiavellijevega Vladarja ena najpomembnejših knjig o umetnosti vodenja države. Tudi slogan bloga pred vami prihaja iz te knjige, v izvnirniku pa se glasi “Scientia Potentia Est”. Isaac Newton: Matematična načela naravoznanstva Isaac Newton je bil verjetno eden največjih genijev zahodne civilizacije, saj je izumil prvi praktični odsevni teleskop, s pomočjo prizme razvil teorijo barve, zapisal zakon o ohlajanju in izračunal hitrost zvoka. Seveda ga vsi poznamo po splošnem gravitacijskem zakonu, ki se je poleg drugih pomembnih fizikalnih zakonov pojavil v knjigi Matematična načela naravoznanstva (Philosophiæ Naturalis Principia Mathematica, 1687). Newton je tako kopernikansko revolucijo v znanosti dokončno razplamtel in za vekomaj spremenil vedo. V Načelih je utemeljil svoje zakone o gibanju teles in dokazal, da je vse pojave v Osončju izpeljati na podlagi težnosti, kar pomeni tudi, da lahko vnaprej napovemo gibanje v vesolju. Newtonova načela veljajo za najpomembnejša v zgodovini naravoslovja, saj združujejo dotedanje in novo znanje, ki zamenja vladavino božje volje. Carl Linnaeus: Naravni sistem Carl von Linné, oziroma Carl Linnaeus, je v 18.stoletju postavil temelje sodobne botanike in zoologije s knjigo Naravni sistem (Systema Naturæ, 1735) v kateri je sistematično razvrstil floro in favno v rodove in vrste ter uvedel še danes veljavno binarno nomenklaturo v latinščini, kjer samostalnik označuje rod, pridevnik pa vrsto. V delu je vključil le nekaj več kot deset tisoč vrst organizmov, od katerih jih je 6000 rastlin, 4236 pa živali. Linnaeus je namreč verjel, da ni mogoče, da...