upom

IN PTICA LETI ČEZ NEBO, SONOŽNO SKAČEM PO STOPNICAH V PIRANU, IN LOVIM ZRAK SVOBODE, NE, NIČ NI PREREDEK. 

kljub dežju nosim šminko, temno rdečo, ker vem, da te ne bo, da bi jo razmazal in LJUBŠE MI JE TAKO. Lahko bi rekel samo: ‘’Škoda, pa drugič,’’ pa ni. 

IN PTICA BO LETELA VISOKO IN BO ZLETELA, ČE JO BO STRAH, PTICE NIKOMUR NIČ HUDEGA NE STORIJO. 

samo ne priznajo si, ptice si ne bodo priznale, da je v zraku lepše, zakaj bi sploh priznale. ZAKAJ BI PRISTALE. In midva si laževa, da ni nič, ampak rada bi samo letela in lebdela in ostala v tretji dimenziji nekje v zraku, nekje na meji med oceanom in nebom, dnevom in nočjo, vednostjo in nevednostjo, strahom in upom, srečo in žalostjo, intimo in strastjo, polnim in praznim, 

ptico med letom in ptico v kletki.