09/15/2014 - Truth Commission: Lake Monster Does Exist.

Lagarfljótsormurinn, the giant serpent rumored to inhabit the lake Lagarfljót near Egilsstaðir in East Iceland truly exists, as announced on Saturday by the majority of a 13-person truth commission established in 2012 by the Fljótsdalshérað municipal council.

The commission was given the task of determining whether a video of the alleged monster shot by Hjörtur E. Kjerúlf, which went viral, was authentic and whether he was entitled to a prize of ISK 500,000 (USD 4,300, EUR 3,300).

Source: Iceland Review Online

Jan Porič raziskoval slovenske kolesarske poti

Projekt 5, katerega si je zamislil nekdanji uspešni tekmovalec v kolesarskih spustih Jan Porič, združuje video in foto dokumentacijo obiska petih najbolj atraktivnih točk za gorske kolesarje v Sloveniji. Pri tem je Jana seveda spremila tudi njegova ekipa, pri spustih pa so se jim pridruževali še vodiči Bike Parkov, ki so ekipo okrepili tako s kakšnim novim trikom kot z zanimivimi informacijami o parkih in okolici.

image

Read More

Bolska, nesreča in žrtvi

Nelokalci me sprašujejo, kako je sploh mogoče, da je voznik spregledal luknjo in zapeljal v Bolsko.

Pojasnilo v dnevh slikah. Včeraj sem ravno tekel tam mimo.

Tale fotka je posneta z razdalje 10 metrov od točke, kjer je odneslo cesto. Z višine voznika kombiniranega vozila.

image

Takole izgleda razpoka. Danes se vidi, ker je voda nizka. Če je visoka, se ne vidi nič. Dodajte k temu dejstvo, da je bila ura 5:30 zjutraj (še skoraj trda tema) in da je deževalo. In to je prva točka (10 metrov) od mostu, kjer dejansko razpoko (čeprav slabo) sploh vidiš. Pri 50 km/h je povprečna zavorna pot 19 metrov. Tudi če bi jo videl, je bilo prepozno.

in takole razpoka, v katero sta padla, izgleda od strani.

image

Med 8 in 12 metrov.

Upam, da to kaj pojasni. In da bo zavezalo usta pametnjakovičem.

Na temo hrane

Še ena stvar, ki ti je ljudje ne izpostavijo, ko se za dlje časa seliš v tujino: reči adijo hrani, ki si je navajen. Tudi če greš le v drugo evropsko državo, naenkrat ne boš imel več na voljo trgovin, ki si jih navajen - v najboljšem primeru bo še vedno možno najti Spar v kakem skritem kotičku, v najslabšem primeru…okej, v najslabšem primeru boš pristal v diktatorski distopični državi brez trgovin in z racioniranimi količinami hrane, kjer se boš moral boriti za preživetje in ne bo delujočih wc-jev. Ampak v metaforičnem in zelo dramatično rečenem najslabšem primeru boš naenkrat obkrožen s francosko hrano, veliko piva in policami, ki so na popolnoma napačnem mestu. 

Ljudje smo bitja navade (navada je železna srajca itd.) in ko sem tukaj stopila v trgovino, sem najprej prav naivno pričakovala, da bom našla vsaj približne ekvivalence hrane, ki jo vedno jem. To pričakovanje se ni uresničilo in ta sestavek je danes vzpodbudilo predvsem eno preprosto dejstvo: jaz. ne. najdem. kisle. smetane. 

Sprejmem to, da ne smem po trgovini hoditi po spominu, saj bom potem namesto tune s police vzela papirnate brisače; da je hrana za mikrovalovno pečico povsod - v hladilniku, na policah zraven riža, poleg pijače; da je toast na drugi strani trgovine od navadnega kruha; da sta sadje in zelenjava, iz meni popolnoma neznanega razloga, direktno na sredini trgovine ne pa na začetku, kot se to spodobi; da je hrana za živali med polico z mehurčkastimi pijačami in navadno vodo. 

Ugotovila in sprejela sem tudi to, da bom morala zamenjati znamko navadnega jogurta in da bom za svoj normalen “fix” sadja plačevala dvakrat več kot v Sloveniji. (Čeprav se mi še vedno zdi hinavsko, da vrečka Haribo bonbonov stane manj kot par banan. Potem pa se še naj kdo čudi, zakaj ljudje nezdravo živijo.) Odselila sem se iz domačega zavetja in tudi drugačna hrana je neizogibna sprememba, ki k temu spada. 

Vseeno sem trdno odločena, da bom kuhala in čim manj hodila po fast food restavracijah, čim manj izbirala pot najmanjšega odpora. Čudno je, ampak tu me veliko bolj vleče k temu, da bi med pohajkovanjem po mestu za kosilo skočila na hitri hamburger v McDonalds. Verjetno zaradi domačnosti (ja, je beseda), ki jo človek čez čas začne iskati povsod. A vseeno: bolje je kuhati, kar me pripelje do zgoraj omenjenega problema. Kisla smetana. Ni je (malo verjetno) ali pa jo zelo dobro skrivajo in se potem režijo vsem tujcem, ki jo iščejo in se nikakor ne morejo spomniti, kako se ji reče v francoščini (veliko bolj verjetno).

Pa vredu. Sem si danes raje spekla navaden zrezek, brez smetanove omake, in po pravici povedano je moj občutek ponosa ob tem, da nisem ničesar zažgala na plinskem štedilniku (Teja : štedilnik, 1 : 0), zasenčil vsa negativna občutja, ki sem jih imela ob zgubljenem tavanju v trgovini.  

weird shit

dons sm vablena s cool peeps žurat na trna (kateri se še kr dogaja, weird shit), izpitno obdobje tko rekoč uspešno mimo (enga še v sredo pa sm na dildotu) meni se pa tok faking ne daaa…dafuq is wrong with me?! da bi js kdaj rekla ne žuranju s kolegeri?! namesto da bi šla pohengat ob kaplci alkohola s cool peeps mislim sm kak bom še naredla squate (čeravno je dons rest day), neki film pogledla pa odpotovala v spalni toaleti v čudežno deželo, kjer nikol ni nič narobe oz noo odvisn od sanj :O hkrati kok pišem kao svoj personal shit (da ne bo vse sm strogo rebloganje) dobim sms od kolegerice če grem z njo v tork žurat po lublani…in moja prva misel je nikoli in nigdar… praise the Jebus! 

Izleti in doživetja

Če si želite še več doživetji izberite katerega od celodnevnih izletov v notranjost Azerbajdžana in raziskujte naprej. In ko se boste vračali domov, se sprehodite po brezcarinski prodajalni na letališču, kjer so dober nakup predvsem parfumi in kozmetika priznanih blagovnih znamk.

Spominska slovesnost "ukradenih otrok"

V Celju je bila včeraj spominska slovesnost ob 72-letnici, kar je nemški okupator “645 otrok iz zavednih slovenskih družin iz Štajerske in Gorenjske na silo ločil od njihovih staršev in jih odpeljal v nemška taborišča”, kjer so jih, da bi jih ponemčili, s posebnimi metodami prevzgajali.

"Imel bi za pravilno, če bi male otroke, ki kažejo posebno dobre rasne karakteristike, vzgajali mi v posebnih otroških zavodih in otroških domovih, ki ne smejo biti preveliki. Odvzem otrok bi bilo treba razlagati z ogroženim zdravjem. Čez pol leta naj bi se priskrbeli genealoški dokumenti onih otrok, ki veljajo za sprejemljive" (iz Himmlerjevih zaupnih navodil).

Preživeli otroci so se povezali v Društvo taboriščnikov – ukradenih otrok (zdaj naj bi jih bilo živih samo še okoli 190).

Dnevnik

Tokrat brez odločitev

Tako. Nazadnje sem pisala 7. septembra in od takrat nič. Tako je, dvaindvajset dni. Kaj je že s to dvaindvajsetko? Aha, toliko dni potrebuješ, da ustvariš navado. Torej, recimo da sem ustvarila navado ne-pisanja bloga. Kar bistro od mene. To je vsaj navada, ki sem se jo kar pridno držala. 

Poleg septembrske odločitve, da bom pisala vsak dan (kjer sem navedla tudi povsem resnično domnevo, da mi ne more uspeti), se nisem držala niti ene od preostalih štirih. Ko mi je na bioresonanci v začetku septembra zdravnica rekla, da pravzaprav lahko jem čokolado, samo da ne sme vsebovati mleka, imeti mora več kot 70% kakava in mora biti bio, so moji možgani dojeli samo začetek stavka: LAHKO JEŠ ČOKOLADO in sem jo jedla z veseljem in tudi pozno ponoči pred računalnikom. Pa ne samo čokolade, ampak še tisoč drugih oblik sladkega. (In čokolada niti približno ni bila nemlečna in bio in 70%. Niti približno.)

Tek? Kaj je že to? 

Skoraj žalostno pa je, da od najstniškega, ameriškega romana Krive so zvezde nisem prebrala nobene knjige (razen ene knjige o energijah, meditaciji in kristalih, zaradi česa se mi moj ljubi racionalni fant malo posmehuje). Odneham po nekaj straneh, ker imam dovolj in se mi preprosto ne daaa. Prav čutim, da so se mi možgani strdili v čvrsto kepo in se s čim bolj intelektualnim težko spoprijemajo. (Največji miselni napor v teh dneh je bil, da sem trikrat zmagala Naseljence otoka Catan in da sem bila pri Cluedu čisto blizu rešitve.)

Socialnih omrežij pa sem se dejansko malo naveličala. Pravzaprav sem za nekaj dni celo pozabila, da moram malo pogledati na majl in facebook, pinterest mi je bil pa predvsem zelo dolgočasen. Poleg tega nisem mogla na internet kjerkoli, ker mi je uspelo porabiti ves prenos podatkov. Pač, sveža, neizkušena lastnica iPhona. 

Ampak da ne bom prestroga do sebe, mesec september je bil kar naporen. Več kot dva tedna sem namreč živela samo z velikim vojaškim nahrbtnikom in z njim potovala po Sloveniji. Pa ne čisto prostovoljno. Doma smo namreč sklenili, da prebelimo celo stanovanje, prenovimo dnevno sobo in damo brusit parket. Počasi smo se začeli seliti iz sob, nekaj noči sem spala v spalnici od staršev, potem v sestrini postelji, za en vikend sem obiskala babico in dedija (kjer sem poleg samokritike doživljala tudi babičino kritiko, daj je babica ugotovila, da sem kuharsko nesposobna, da ne znam pravilno obešati perila, da ne znam voziti avta, da sem nasploh precej introvertirana in da bolj malo stvari znam), potem sem šla na vikend, kjer me je obiskal fant in sva skupaj preživela nekaj res lepih, toplih, kraških dni. Potem sem šla k njemu in nekaj noči preživela pri njem doma, v tem času pa sem imela še nekaj obveznosti v Ljubljani, tako da sva se vozila dol. Po nekaj dneh sem se spet vrnila domov, toda samo za eno noč. Šla sem v Verono, od tam spet k Domnu domov in od tam na morje na Krk. Do včeraj. Tako da je bilo kar naporno, sploh zato, ker nisem mogla v svojo sobo, ker sem se ves čas selila itd. 

Veliko stvari je bilo za opraviti, dokončati in pripraviti za prihajajoče študijsko leto, ampak mi je s pomočjo obsežnih to-do seznamov večinoma uspelo. Med drugim sem si na seznam napisala tudi: izbriši tumblr, ampak sem si danes med popoldanskim počitkom nenadoma premislila.

Morda bi bilo pametno, da bi v tem študijskem letu vsako nedeljo pisala blo - NE! Nobenih odločitev več. Ko bom pisala, bom pisala in pika. Tako sem obsedena s to samodisciplino, da je na noben način ne morem doseči. Sem človek, ki ves čas niha med skrajnostmi, med totalnim samodisciplinskim perfekcionizmom na eni strani in površnim zabušavanjem na drugi. Moje življenje je eno samo pisanje seznamov, načrtovanje, organiziranje naslednjega meseca, tedna, dne ali celo polne ure. Nikoli pa ne bi nečesa začela zdaj, ta trenutek. Ta trenutek niti približno ne morem uživati, ker z Neronom leživa v razmetani postelji, ki bi jo bilo potrebno preobleči, ker še nisem pomila okna in tal v sobi, ker bi si morala umiti lase in urediti nohte pa bom vse to raje storila JUTRI, ker v sredo je OKTOBER, mesec, v katerem bom pa res doživela spreobrnjenje in začela drugače živeti. Uf.

Nekoč mi je nekdo rekel, naj neham biti taka in naj si ga vzamem v izi. Naj se sprostim in sprijaznim, da pač nikoli ne bom taka, kot bi rada. Da gre življenje mimo mene. A bi bila kaj bolj srečna, če bi imela svoje stalne rutine in obrede, ki bi se jih držala in bi živela s tem, da ne smem tega in ne smem onega?

Ni bil slab napotek, ampak jaz vem, da bom vedno težila k neki obliki popolnosti. K nekemu ravnovesju, premagovanju same sebe. Vendar teh stvari ponavadi ne zmorem, ker mislim, da se mora sprememba zgoditi hitro in čimprej. Pa če pomislim za nazaj, sem se že toliko spremenila na bolje. Na faksu sem postala tisočkrat bolj delovna kot prej in to brez nekih številk v smislu - vsak dan se bom naučila deset novih ruskih besed in pojedla sedem jabolk na teden. Ne, preprosto, zato ker sem se odločila, da bom pridna. Saj se mi kdaj ni dalo, pa sem storila kakšno napako, ki sem si jo morala odpustiti in začeti znova. 

Zato tudi zdaj nisem kar zaprla bloga in odnehala, ampak sem se vrnila in si rekla: nisem mogla pisat, ker ni bilo časa. Morda je vsak dan res malo preveč.

Pa brez odločitev. Kar bo, bo.

Do naslednjič,

Katarina  

Text
Photo
Quote
Link
Chat
Audio
Video