Watch on todays-explosions.tumblr.com

Jess + Moss
The cinematography of this movie is ridiculous

Clay Jeter’s Jess + Moss was my favorite movie of 2011.  It premiered at Sundance 2011 and was screened at a number of other festivals, winning acclaim and awards along the way.  I saw it twice at the Nashville Film Festival, where it was winner of the Ground Zero Tennessee Spirit Award for Best Feature Film.  It is a beautiful, poetic film, and it was especially close to my heart because it was filmed within 20 miles of the farm where I grew up in rural West Tennessee.  As far as I know no feature films have ever been filmed back around home, so the fact that a film this wonderful was born this near to me has truly taken me aback.

This week Jess + Moss was released for digital purchase and rental, and according to Amazon it will be released on DVD March 20.  It can be found using the following links:

Amazon Instant Video (purchase and rental)
ITunes (purchase and rental)
Sundance Now (purchase and rental)
YouTube (rental)

Jess + Moss

Written & Directed by Clay Jeter

Jess + Moss is a weird movie.  It follows the two adolescent title characters through a series of nostalgic vignettes set against a run-down summer landscape.  By weird, I don’t mean bad.  Clay Jeter and Will Basanta’s cinematography is great.  The most striking element, for me at least, of the film was the use of narration and voice over via instructional “Megamemory Tapes.”  I’m definitely excited to see what Jeter comes up with next.

Watched via Netflix Instant.

Watch on www.richiemillennium.com

This trailer for Clay Jeter’s Jess + Moss (2011) is up now on Trailer Addict.  It’s my movie of the year so far.

JESS + MOSS - Terriblement organique

image

Jess, 18 ans et Moss, 12 ans sont deux cousins qui trompent l’ennui de l’été dans les champs de tabac après l’abandon physique de leur parents respectifs; Absence de membre de la famille, absence d’ami, absence de tout autrui. Malgré leur différence d’âge, et confrontés à la peur de se retrouver seuls, ils sont tout l’un pour l’autre.

Scénariste et réalisateur de son premier métrage, Clay Jeter signe un film expérimental. Il n’y a pas d’intrigue proprement dit, mais une construction de mémoire marquée dans une atmosphère unique crée par des images lyriques fascinantes. L’on n’aperçoit que deux personnages dans le récit, deux adolescents touchants d’innocence et de grâce liés par une relation fusionnelle. A deux, pour partager et affronter l’amitié, l’abandon, la peur d’abandon et la solitude.

Jess a dix-huit ans et entre dans l’âge adulte mais préfère la compagnie du jeune Moss aux personnes de son âge. Jess a des tics et des angoisses, on les suppose provenant du départ de sa maman (Elle se claque sa cuisse en écoutant en boucle des cassettes de sa mère ). Moss se veut préserver la pureté de sa jeunesse et de son innocence (Il fait semblant de fumer des cigarettes en compagnie de Jess, qui elle fume véritablement, des cigarettes volées de son père. Sa façon de se révolter contre un père qui ne se préoccupe plus de sa fille.) Les jeunes protagonistes vivent dans un environnement particulier, maisons complètement dévastées, presque insalubres ; Absence d’adulte, ou du moins d’encadrement familial ; Ou absence totale d’autres personnages. De là se dégagerait presque un excès de liberté. Il y a également dans ce film, une très forte relation avec la nature, de nombreuses scènes ont été tournées dans des champs de tabacs, dans les forêts. Et même à l’intérieur des maisons la nature y est présente notamment par la présence des bocaux de mousses verts verdoyants; Un microcosme absolument fascinant pour le spectateur puisque la nature fait indéniablement appel à nos sens. Racontée sous forme de souvenirs, Clay filme les protagonistes écoutant des cassettes enregistrés en boucle, tourne de nombreuses scènes aux ralentis, et surtout les pellicules sont traitées à l’effet polaroïd. Ce qui attribue au film, cette atmosphère si particulière, très photographique (les plans sont extrêmement soignés), nostalgique, à la limite du vintage.

J’ai beaucoup apprécié cet aspect d’un cinéma qui se construit à partir de la mémoire photographique, et elle s’inscrit à son tour dans la mémoire photographique du spectateur; Il y a aussi beaucoup de hors champs. Malgré quelques lenteurs, longueurs, un grain très médiocre de l’image voulu et de répétitions à outrances qui peuvent faire fuir le grand public; j’ai aimé le film ses séquences de fraîcheur qui font appel aux sens. J’ai véritablement adoré la scène où Jess et Moss font du vélo, photographiquement remarquable et symboliquement intéressant : pour moi, la séquence où ils pédalent les cheveux au vent est synonyme même de la liberté et d’un certain bonheur enfoui. Jess + Moss est un film lyrique, éprit de liberté, et terriblement organique.

Life is like a comic book

Mike Ott je s svojim prvencem Analog Days (letnica 2006; videli smo ga lahko tudi na Liffu pred leti) veljal za novo bojno silo ameriškega neodvisnega filma. Tistega, ki slavi gverilo in brezdelno mentaliteto mladeničev in mladenk, večnih sanjačev, vtetovira v DNK ameriškega sna. Že takrat so me srbeli prsti, da bi ob imenih kot so Azazel Jacobs (beri: Terri in Momma’s Man), Jeff Nichols (beri: Shotgun Stories in Take Shelter), Chris Fuller (beri: Loren Cass), Robinson Devor (beri: Zoo) in Aaron Katz (beri: Dance Party, USA in Cold Weather) izrekel besede, da sta Jim Jarmusch in Richard Linklater pozabljena, nove generacije nadobudnih in kritičnih samorastnikov pa silijo posameznika v prepotreben razmislek, da Amerika doživlja novo sončno pomlad v filmski umetnosti. Tisto pomlad, ki je daleč od Hollywooda in sanja povsem drugačne sanje. To ni bil mumblecore (beri: Andrew Bujalski, Joe Swanberg, brata Duplass itd), ki se je tako razširil med režiserji onstran luže in odseval samorefleksijo znotraj samozadostnosti, temveč svež veter optimizma in bleščečih oči. A večina teh mladih ustvarjalcev je delovala tako odmaknjenih od sistema, da finančnih sredstev ni mogla dobiti za resnejše projekte prav vsako leto ali v trenutku njihovega navdiha, kar pomeni, da se morajo zadovoljiti z drobtinicami, ki jim jih stvarnost nameni. Ali bolje – predstavljajo občasen plod ljubezni, ki se utelesi v filmskem mediju. Eden takih je tudi nov film Mika Otta – Littlerock (letnica 2010). Film, ki predstavlja klasiko Slacker v novi luči. Predstavlja ukradeno srce v primežu izgubljenosti v prevodu. Brat in sestra, Japonca na poti po Ameriki, se znajdeta v zakotnem mestecu, ki naj bi predstavljal le bežen kamen spotike na popotovanju v tuji deželi, ki ju vodi do obujanja preteklih družinskih spominov. A stvari niso take kot se zdijo na prvi pogled. Srečata ameriško mladež, ki ju takoj „posvoji“. Brat sicer zna nekaj besed angleški, kar omogoči zelo nerodno komunikacijo, melanholična krasotica Atsuko pa jezika sploh ne razume. Tako se začne drama, kjer jezik izgubi svoj pomen, glavno vlogo pa odigrajo sklepi in pogledi. Režiser se večine dialogov sploh ne trudi prevajati, saj konec koncev njihov globlji pomen skriva stavek, ki ga je zapisal Orhan Pamuk - „Barva je dotik očesa, glasba za gluhe, beseda iz teme“. Celota se namreč nasloni na barvo glasu, na intonacijo, na kretnjo, usmerjeno v daljavo ali dotik, ki govori z gromkim in globokim glasom. Liki se zazdijo gluhi za potrebe in čustva eden drugega, več jim pomeni le bližina in to, da so – da obstajajo, se družijo in preživijo nekaj trenutkov eden z drugim. Da slišijo glas – ni potrebno, da ga razumejo. Vse to lahko prenesemo tudi na sam filmski medij, ki zbližuje različne kulture in – tako kot sem že zapisal pred časom – premaguje jezikovne pregrade na najbolj bazičnem nivoju. Littlerock ni mojstrovina, zna pa enoglasno povezati odsotnost s prisotnostjo, spomin z videnjem, okušanjem in slišnim, besedo z njenim pomenom, lepoto trenutka z uglašenim, čeprav nerodnim zborovskim petjem. Kot opera v tujem jeziku, ki je ne poslušaš zaradi zaradi izgovorjenih besed, temveč zato, da jo slišiš. Mali biserček v mozaiku novega ameriškega neodvisnega filma.

Kako skupek življenjskih vinjet sestaviti v odličen film pa lepo nakaže neodvisni ameriški izdelek Jess + Moss (letnica 2011, režija Clay Jeter). Če v njem iščeš linearno in prepričljivo zgodbo, boš razočaran, saj bolj spominja na švicarski sir – poln lukenj in posebnega okusa. Film bi namreč lahko označil za spomine na otroštvo. Nostalgičen pogled na otroštvo, ki ga lahko najdeš le v romanticizmu amerikane. Magični realizem, ki več kot na zgodbo in naracijo da na impresionistične fotografije iz narave in opustele vasi. Pogleda skozi kozarec, poln maha in nevidnih malih bitij, ki jih razkrije le povečevalno steklo mikroskopa. Pač. Idila, ki jo lahko predstavi le otroštvo. Brezmadežen pogled na svet. Nekakšna otroška Utopija, kjer se igrarije mešajo z zapoznelim odraščanjem. Tako Jess kot Moss namreč v mojih mislih nikoli ne odrasteta, temveč le plezata po hidrantih, skednjih in drevesih. Kot v raju na Zemlji, ki nima nobenega stika z realnostjo. O njuni preteklosti zvemo bore malo – pa še takrat se očitki in jeza mešata z nedoločenimi obsodbami in indici. Vse kar vemo je to, da sta v sorodu, njuni materi pa sta že dolgo časa odsotni. Kot da bi režiser rad povedal, da v raju ni vse tako čisto in nedolžno kot se zdi na prvi pogled. Čustva so namreč zatrta, potisnjena v podzavest, a že najmanjši glas iz snemalne naprave ali magnetofona, ki vseskozi vrti stare zaprašene kasete, ponuja občutek osamelosti in bolečine. Zavrte bolečine, ki je pod nadzorom, a večno plava nad glavami prisotnih. Spomini se prebujajo, a so ujetniki arhaične tehnologije, kar filmu zada še poslednji udarec žalobnosti. Jess + Moss je bržkone poklon zgodnjemu obdobju režiserja Davida Gordona Greena (beri: George Washington) in filmom Kelly Reichardt. Izdelkom, ki živijo ameriški sen, poosebljajo vandravski duh in ljubijo neskončno prerijo.

Afro-ameriški film se je redno ukvarjal s temami odraščanja. Ne le temnopolti. Včasih se mi zdi, da je coming-of-age film trenutno nekakšen trend v svetu svetovne kinematografije. Vedno prisoten in nostalgičen. A redki so tako odkriti kot Pariah (letnica 2011, režija Dee Rees), ki ga je režiserka razvila iz svojega kratkometražnega izdelka, ki ga je ustvarila leta 2007. Ker je izvršni producent Spike Lee, je pričakovati, da se celoten film odvije v svetu, ki mu vlada temna barva kože. Če me spomin ne vara, niti en lik nima drugačne polti. Kar pomeni, da v rasnih vodah ne moremo iskati konflikta. Pravi konflikt se namreč odvije na platformi seksualne identitete in razvoja osebnosti. Prilagajanja in iskanja samega sebe. Ali kot pravi glavna junakinja sama - „Ne bežim, izbiram.“ A to ni bilo razvidno v samem uvodu, ki je poln nesigurnosti in dvoma. Alike bi namreč lahko, ko poseda po nočnih klubih, zamenjal za fanta. Vrečasta oblačila, pravoverna pričeska in postrani nošena čepica ne izdajata nobenega dvoma, da se dekle šele išče. Ni povsem prepričana o svoji seksualni usmeritvi in nima pravega kompasa, kako upravljati z navigacijo v svetu odraslosti. A le v začetku. Transformacija je očitna, ko stopi iz kluba na avtobus in se odpravi domov. Takrat se spremeni v urejeno dekle, ki v ničemer ne izstopa. A to je le krinka za družino, ki pa sumi njen razvoj. A središče filma nista mati in oče, ki sta pravi skicirki in klišeja, ko beseda nanese na vzgojo in manevriranje med čermi novonastalega položaja. Ne, osrednji lik je prav Alike, ki nosi film, ki je popoln primer filma o odraščanju – ustoličenje seksualne in kulturne identitete, vzpostavljanje prijateljstev in končna ločitev od staršev. Staršev, ki nista homofoba, a se ne znata tako kameleonsko preobraziti in prilagajati skupnosti kot Alike. Vse bolj ko se film premika proti koncu, vse bolj je očitno, da imamo opraviti z odraslo osebo, ki se podaja v svet brez trohice obžalovanja. Preobrazba v mladostnico je več kot očitna v zaključku, ko bere svojo poezijo in ponudi v razmislek dejstvo, da nisi le to, kar družba zahteva od tebe, temveč samostojno bitje, ki odloča o svoji usodi.

Movies I Want To See:

Jess + Moss

This film has appealed to me ever since I saw the trailer. I am especially interested in this movie because of how close to where I grew up it was filmed. Jess + Moss was filmed in Western Kentucky, which is very close to my Tennessee home that I have grow to love.

Based on the descriptions from movie sites like IMDB and Mubi, Jess + Moss’s storyline sounds very intriguing, which makes me feel this film has great potential and will definitely be one I’ll be seeing as soon as I can.

Text
Photo
Quote
Link
Chat
Audio
Video